Rezija - Resia

Kultura in navade

Sekcija posvečena rezijanskemu pripovednemu izročilu

Uvod

Med najbolj značilne vidike Rezije, poleg tradicionalne glasbe, plesa in poklica brusača, uvrščamo tudi bogato pripovedno izročilo, ki ga sestavljajo zlasti pravljice in pripovedke.
S posebnim projektom, ki ga je leta 2014 podprla Dežela Furlanija Julijska krajina je muzeju rezijanskih ljudi pripravil razstavo Zverinice tu-w Reziji, ki je bila na ogled od oktobra 2017 do marca 2020. Iz te zanimive in posebne razstave ostala je Sekcija in arhiv, ki ga bomo stalno dopolnjevali.

 

Pravljice

V Reziji se je do današnjih dni ohranilo zanimivo ustno izročilo, ki ga sestavljajo pravljice, pripovedke, legende, ljudske pesmi in druga pričevanja. Pravljice pripovedujejo o kraljih, princih in princesah. Nekatere so posvečene Dujaku, divjemu možu, in Dujačesi, njegovi ženi ter Dujačesici, njuni hčerki. Ta bitja živijo v gozdovih in govorijo svoj jezik, ki je nam nepoznan. Divja bitja ki se pogosto pojavlja v rezijanskih pravljicah je tudi Gardinica, njeno ime izhaja iz pridevnika gard, “grd”. Je tudi pravljica o Muji karotovi.
Druga pravljična bitja sta Dardej in Lol kutleć. Dardej je še danes omenjen, ker je prebivalcem Solbice pomagal, da niso izgubili pašnikov na Žrtu. Lola Kutleća pa se spominjamo zaradi njegove moči.
Na Solbici poznamo pravljico o Kodkodeki, ki je zažgala hišo in s tem celo vas. Prav tako na Solbici je poznana tudi pravljica o knezu na Gradu.
Najbolj znana protagonista živaljskih pravljic sta lisica / lisïca in volk / uk. V nekaterih pravljicah nastopajo tudi druge živali: zajec / zec, petelin / pitilen, pes / päs, mačka / tuca, medved / midved in številne druge.
Med ljudskimi pesmimi moramo omeniti pesmi Sveti sinti Lawdić in Linčica Turkinčica. Prva govori o tem, kako je kralj David iskal očeta, mater in brata v peklu in kako jih je rešil. V drugi pa nastopa kralj Matjaž, unǵarski kraj, ki je iz turškega zapora zbežal s pomočjo Linčice Turkinčice, hčerke turškega sultana, ki je šla za njim in se poročila z njegovim tretjim sinom.
Zanimive so tudi pesmi posvečene Lepi Vidi, ki je v Reziji poznana tudi z imenoma Lipa Lina oz. Lipa Wida. Podobno kot kralj Matjaž, ima tudi Lepa Vida ključno vlogo v slovenskem literarnem izročilu.
V dolini so še danes zelo znane verske pesmi, kot sta Tičica Arličica in Sveti sint’Antunišeć.
Druge zgodbe pripovedujejo o neznanem, onostranstvu ter o življenju svetnikov, Jezusa in Sv. Petra.
Med ostalim izročilom izstopajo otroške pesmice, uganke, reki in zgodbe o realnem življenju.

Kaj je pravljica?

“Kratke ljudskoslovstvene pripovedi so na raznih koncih slovenskega jezikovnega prostora v domači vsakdanji rabi prišle do več imen, ki se med sabo razhajajo, vendar je vsem skupno to, da so raztegljiva in porabna za vsako pripovedovanje. Takih vseobsežnih, nevtralnih imen poznamo danes kar nekaj: basmi, kšihte, lekstórje, prájerce, pravce, právdalce, právice (Ter, Rezija), právlence, prípovesti, stórije, stórjice, vistórje – in morda še katero, kje skrito, ki šele čaka na zapis.
Književna zgodovina in narodopisje sta seveda že zdavnaj (vsaj za bratov Grimm, če ne že prej) poskrbela za ločitev na dva bloka – pravljice / Märchen, povedke / Sagen – nato pa prešla k nadrobnejšemu, učenemu razmejevanju med zvrstmi, podzvrstimi ipd”.
(Milko Matičetov, Zverinice iz Rezije [1973] 2014, str. 9).

>V Reziji pravljici rečemo právica

 

Pripovedovalke in pripovedovalci

Pripovedovanje je bilo nekoč zelo razširjeno tudi v naši dolini. Po koncu napornega delovnega dne so se otroci in odrasli zbrali v hiši in prisluhnili zgodbam.
Vsaka vas se je ponašala z odličnimi pripovedovalkami in pripovedovalci, ki so z odlično govorno tehniko prenašali novim rodovom številne pravljice in zgodbe.
Na Solbici je bila najbolj znana pripovedovalka zagotovo Tina Wajtawa / Valentina Pielich, (1900 – 1984).
Vsaka pripovedovalka oz. vsak pripovedovalec je imel svoj stil pripovedovanja, ki je očaral občinstvo.
Mnoge pripovedovalke in pripovedovalci so povedali pravljice tudi raziskovalcem.
Med obiskom muzeja s veseljem pripovedujemo rezijanske pravljice in lahko damo to možnost tudi obiskovalcem.

Umetnost pripovedovanja

Pri prenašanju ustnega izročila je zelo pomemben način, kako se zgodbe prenašajo. Številni pripovedovalci so dobesedno izstopali zaradi svojih pripovedovalskih sposobnosti.
Danes se je način pripovedovanja spremenil, saj pravljice otrokom predvsem prebirajo. Obstajajo pa nove oblike, s katerimi se lahko sodobni pripovedovalci izražajo. Razširjeni so festivali, ki so po vsem svetu posvečeni tej umetnosti. Od leta 1998 se v Sloveniji prireja Pripovedovalski festival Pravljice danes, katerega so se udeležile tudi pripovedovalke iz Rezije, ki so tam spregovorile tudi v rezijanščini.
Na svetovni ravni imamo Word storytelling day, ki vsako leto predstavlja tudi specifično temo.

 

Slikanice in druge publikacije

Prisluhniti zgodbam in pravljicam je bilo in še vedno je del našega vsakdanjega življenja. Nekoč so bile za to zadolžene babice, danes pa imamo na voljo knjige in druge sodobne pripomočke.

Društvo “Rozajanski Dum” je leta 1998 objavilo v Reziji prvo slikanico z naslovom  prawä pravicä od lisïca od Rezija / La vera storia della volpe di Resia, ki jo je pripovedovala znana pravljičarka Jelica tu-w Borovičje (1916 – 2011). Leta 2004 je vedno na pobudo kd “Rozajanski Dum” izšla slikanica Ta mala Dujačesa / La ragazzina selvaggia in fotomonografija Raccontami una favola z besedili iz domačega ustnega izročila. Slednja publikacija je opremljena tudi s fotografijami starejših Rezijanov, ki jih je fotografirala Lorenzina Di Biasio Nadalawa.

     
Septembra 2020 je na pobudo Muzeja rezijanskih ljudi, Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU in  izšla slikanica Dekle, ki je hotelo rožico / Ta hćï ki jë tëla rožico. Gre za prvo slikanico zbirke Rozajanske pravice.

V Sloveniji pa je že leta 1973 izšla zbirka rezijanskih pravljic Zverinice iz Rezije in so na podlagi te knjige pripravili istoimensko lutkovno oddajo, ki jo je predvajala slovenska nacionalna televizija. Danes je oddaja na voljo na DVD-ju in youtubu.

Kasneje je Milko Matičetov objavil še druga dela: Dvanajt ujcev in slikanico Tri botre lisičice.

Leta 2011 je Gorska skupnost Humina, Železne in Kanalske doline izdala DVD Ta rozajanska lisïca / Lasica ad Rezie / Rezijanska lisica / La volpe di Resia s tehniko animatix.

Leta 2014 pa je izšla v okviru evropskega projekta ZborZbirk Kulturna dediščina med Alpami in Krasom / L’eredità culturale nelle collezioni fra Alpi e Carso, v italjanščini in slovenščini še zbirka Fiabe resiane / Rezijanske pravljice / Pravice po rozajanskin s priloženim CD-jem, v kateri je predstavljenih šest rezijanskih pravljic, ki jih je posnel Milko Matičetov in ena Roberta Dapita.

Avdio video posnetki

Video

Legenda o cerkvi na Ravanci
Legenda o Gradu
Pravljica o volku

Radijske oddaje

Zgodbe se prenašajo tudi preko tedenske radijske oddaje Te rozajanski glas, ki jo že štirideset let oddaja deželni sedež RAI v Trstu.

Prireditve 

Pravljice po vasi

V 90. letih 20. stoletja je društvo “Rozajanski Dum” prirejalo Teden pripovedk, ki se je dotikal različnih vasi v Reziji.

Od leta 2012 pa na Solbici prirejamo letno prireditev z besedili in risbami, ki temeljijo na lokalnem ustnem izročilu.

Slike so iz leta 2017

 

30. december 2020 – Prireditev “Pravljice in legende v jezikih Furlanije Julijske krajne / Racconti e leggende nelle lingue del Friuli Venezia Giulia”. Sandro Quaglia iz Rezije, Ada Tomasetig iz Benečije, Velia Plozner iz Timau, Lucia Protto iz Saurisa, Lucia Pinat iz Mortegliana in  Ines Caneva iz Colline, v občini Forni Avoltri so predstavili pravljice in pripovedi o rojstvu in krstu. Organizacija: Inštitut za slovensko kulturo / Istituto per la cultura slovena di San Pietro al Natisone in Muzej rezijanskih ljudi. Prireditev je bila posneta.

November 2020 – Koper. Razstava ilustratorja Davida Krančana pri galeriji Medusa.

24.03.2019 – Ravanca, RezijaPoklon Milku Matičetovemu na Ravanci ob 100. letnici rojstva.

20.03.2018 – Solbica Rezija. Muzej rezijanskih ljudi. Ob svetovnem dnevu pripovedništva: Pravljice in ljudsko izročilo v Reziji.

Raziskovalci in izvedenci s področja dediščine ustnega izročila

Že ob koncu 18. stoletja je po Reziji potoval poljski plemič in literat Jan Potocki in njegove opise teh krajev in ljudi sta objavila Jan Dobrowsky in Jernej Kopitar. Leta 1841 pa sta zbirala folklorno in jezikovno izročilo v Reziji tudi Stanko Vraz in jezikoslovec Ismail Ivanovič Sreznjevski.
Po njegovem napotilu je te kraje leta 1873 prvič obiskal poljski jezikoslovec Jan Baudouin de Courtenay (1845 – 1929), ki je v Rezijo prišel še večkrat. Leta 1876 je v knjigi Rez’ja i Rez’jani objavil tudi primere rezijanskega ustnega izročila.
Strokovnjaka so zanimali predvsem jezikovni, kulturni in družbeni vidiki. Na osnovi poglobljenih študij je objavil več izredno pomembnih znanstvenih besedil, med drugim tudi delo Materiali dlja južnoslovjanskoj dialektologii i etnografii I (Sankt Peterburg 1895), kjer so zgodbe zapisane v številnih različicah rezijanščine in opremljene z nemškim prevodom.


V tem delu nastopajo razni liki, kot so lisica, volk, princi in svetniki.
Velik doprinos k raziskovanju ljudskih pesmi in pripovedi je prispeval tudi profesor Pavle Merku iz Trsta.
Strokovnjak, ki se je najbolj zanimal za rezijansko ustno izročilo, je bil slovenski folklorist akademik Milko Matičetov (1919 – 2014), eden najpomembnejših evropskih strokovnjakov s tega področja. Že v 50. letih minulega stoletja je začel zbirati, snemati in razvrščati na stotine pravljic, pripovedk, legend in zgodb za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani.
V Reziji je prvič začel zbirati pripovedno izročilo leta 1962 in odtlej se je stalno vračal v te kraje. Objavil je številne študije in se je udeležil več mednarodnih posvetov, kjer je prikazal rezijansko kulturo mednarodnemu znanstvenemu občinstvu. Med njegove najpomembnejše publikacije o Reziji uvrščamo zbirko ljudskih pesmi Rožice iz Rezije, ki je bila objavljena leta 1972, in knjigo Zverinice iz Rezije. 
Z ustnim izročilom se namreč že vrsto let ukvarja tudi furlanski jezikoslovec Roberto Dapit, ki poučuje na Univerzi v Vidmu, in še vedno opravlja raziskave na terenu, objavlja številne študije in sodeluje pri sestavi znanstvenih publikacij.
Velja omeniti knjigo Aspetti di cultura resiana nei nomi di luogo 3. Bila / San Giorgio, Njiwa / Gniva anu Ravanca / Prato, v kateri so objavljena tudi besedila iz domačega ustnega izročila.
Pod njegovim mentorstvom je leta 2007 absolventka Cristina Lorenzi iz Bile zagovarjala prvo diplomsko nalogo o rezijanskem ustnem izročilu na Univerzi v Vidmu.
Že več let se profesorica Milena Mileva Blazić ukvarja o rezijanskih pravljicah in pravljičarki Tini Wajtavi.

Raziskovanje in razvrščanje pravljic

Brata Jacob Ludwig Karl (1785 – 1863) in Wilhelm Karl Grimm (1786 – 1859) sta tako s svojim delom, kot z zbirko pravljic Kinder-und Hausmarchen (1812, 1815) naredila velik premik v zgodovini zbiranja in zariskovnaja pravljic. Pomembne zbirke pravljic pa so nastale že mnogo pred njima. Svetovno znani ‘pravljičarji’ so Gianfrancesco Straparola (Le piacevoli notti 1550-53), Giambattista Basile (Pentamerone 1637), Charles Perrault (Les Contes de ma mere l’Oie 1697) in Madame d’Aulnoy (Contes Nouveaux ou Les Fees a la Mode 1698).
Raziskovanje in širjenje pravljic v pisni obliki ter zbiranje ljudskega izročila se je razvilo zlasti v 19. stoletju.
Prvi, ki je znanstveno razvrstil pravljice, je bil Finec Antti Amatus Aarne (1867 – 1925), ki je leta 1910 objavil delo Verzeichnis der Marchentypen (“Tipologija pravljic”).
To prvo delo je razširil ameriški raziskovalec Stith Thompson (1885 – 1975), avtor publikacije Motif-Index of folk leterature in The Types of Folktale.
Kasneje je nemški raziskovalec Hans-Jorg Uther (1944) dodatno obogatel ta sistem in zaradi tega se po teh treh znanstvenikih danes imenuje tudi mednarodni sistem razvrščanja pravljic: Sistem Aarne-Thompson-Uther (ATU).
V Italiji je bila prva znanstvena publikacija, ki razvršča pripovedno izročilo, objavljena leta 1975. Naslov knjige je Tradizioni orali non cantate – Primo inventario nazionale per tipi, motivi o argomenti.
Pravljice iz Rezije so vsebinsko razvrščene v knjigi Tipni indeks slovenskih ljudskih pravljic, ki ga je napisala Monika Kropej Telban (2015).
Raziskovalci ljudskega pripovedništva so združeni v društvu International Society for Folk Narrative Research, ki je bilo ustanovljeno leta 1962 v Belgiji.

Znanstvene prireditve

07.07.2021. Seminar sjlk. Ob predavanju profesorece Milena Mileve Blažić in profesorice Kasilde Bedenk o slovenskih praljvičark sta profesorici predstavila tudi pravljičarko Tino Vajtavo iz Solbice. Pripovedovali smo pa pravljico o Lenori.

03.06.2021. Ljubljana. Ob zaključku Grošljeva simpozija je v četrtek 3. aprila Luigia Negro prebrala pravljico Dekle, ki je hotela rožico. Pravljico je leta 1968 akademiku Milku Matičetovemu pripovedovala rezijanska pravljičarka Tina Vajtova. Muzej rezijanskih ljudi je lani v sodelovanju z Inštitutom za slovenko narodopisje in Univerzo v Vidmu izdal slikanico pri tržaški založbi ZTT. Ilustrirala jo je Luisa Tomasetig. Nekaj informacij.

17.09.2020. Novo Mesto. Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine je v knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu organiziralo mednarodni znanstveni simpozij Večnaslovniška odprtost pravljic.

11.10.2019. Solbica Rezija. Ob 100-letnici rojstva akademika Milka Matičetovega je muzej rezijanskih ljudi priredil okroglo mizo na temo “Pravice z Rezije … kako na napred? / Le favole della Val Resia … quale futuro?”

Članki: tednik Novi Matajur.

3-5.10.2019. Novo Mesto. Slovenski slovenistični kongres. Kasilda Bedenk in Milena Mileva Blazić sta imela referat z naslovom Primerjalna analiza pravljic in pravljičark: Tina Wajtawa – Rožica iz Rezije

Diplomska dela

KOS, Barbara. (2020): Obravnava izbranih rezijanskih praljic v vrtcu. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Mentorica: prof. dr. Milena Mileva Blažić. Ljubljana.

MUŠIČ, Maša. (2019): Obravnava izbranih rezijanskih pravljic v osnovni šoli. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Mentorica: prof. dr. Milena Mileva Blazić. Ljubljana.

GEČ, Taja. (2018): Obravnava izbranih rezijanskih pravljic iz zbirke Zverinice iz Rezije (2014). Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Mentorica: prof. dr. Milena Mileva Blazić. Ljubljana.

GRAH, Sintija. (2013): Primerjava živalskih likov v rezijanskih in slovaških živalskih pravljicah in zbirk Zverinice iz Rezije (Milko Matičetov) in Prostonárodné slovenké povesti (Pavol Bodšinský): antropomorfne upodobitve živalskih likov. Univerza na primorskem, Fakulteta za umanistične študije. Mentor: Barbara Zorman, komentor: Jonatan Vinkler. Koper.

 

Associazione Culturale Museo Della Gente Della Val Resia

Via Udine, 12 - 33010 Resia/Rezija (UD)
tel./fax. +39 0433 53428
e-mail: info@rezija.com
P.IVA: 02602880300 - C.F.: 93009830303