Rezija - Resia

Kultura in navade

Začasne razstave

03.06.2020 – 03.06.2021

“Od puvijala dardu kärsta / Dalla nascita al Battesimo / Od rojstva do krsta / From birth to baptism”

Kaku to jë bilu ninki nur ko ti mladi so hudïli w väs, ni so se tëli, ni so se žënili? Kaku to jë bilu ko žane so pövile, du jin pomagal? Isö anu pa drüge rëči se mörë poznät ziz isin növin kazanjon ka jë nastavil Muzeo od tih rozajanskih judi. Na vïdanjë so rëči ka jüdi so mëli ta-po hïši, dokumintavi, litratavi, kwadrinavi ano šćë drügih riči. Somo paraćali katalogo anu itu so pa napïsane pravice tu ka nalažamo rëči vezane na isö kazanjë.

 

PRVA SOBA

Se tët anu se poračit – Zaroka in poroka

Zaroka je bila le zadnja faza “obreda”, ki se ga je bilo treba držati. Pravzaprav pred zaroko, tudi tu v Reziji, so mladi moški imeli običaj, najprej v skupinah, nato posamično, snubiti mlade ženske za nedoločen čas, tako da so jih obiskali na domu, v rezijanščini tet w väs.

Obljuba večne ljubezni je bila podana med zaroko. Fant je pogosto punci podaril majhen dragulj (prstan, uhana ali ogrlico), ne pa tudi poročni prstan in včasih sta si zaročenca zamenjala svoji fotografiji. V tem obdobju, v katerem sta si zaročenca obljubljala večno ljubezen, se je lahko zgodilo, da je mladenič odšel za daljša obdobja, zaradi dela ali vojn.

Poroka je kronala čas zaroke, v katerem je ženska v Reziji kot neporočena nosila poseben slog tradicionalne obleke in do zgodnjega 20. stoletja uporabljala nekaj elementov z izrazitimi barvami. Od poroke dalje se je za vse življenje oblačila predvsem v temna oblačila, razen nogavic, ki so bile bele barve.

O rojstvu (nosočnost in naravni porod)

Razumeti, da je bila ženska noseča od spočetja, ker ni bilo drugega objektivnega načina, je bilo nekoč nemogoče. Ženske so ugotovile, da so bile noseče, ko so okrog petega meseca začutile, kako se dojenček giblje v maternici in so nadaljevale življenje z istim tempom, vendar pa so nekoliko bolj poskrbele zase, kolikor je bilo mogoče, do trenutka poroda.

Rojstvo se je začelo s porodom. Odrasle ženske pri hiši ali sorodnice so segrele vodo in pripravile različne kose krpe, s katerimi so očistile novorojenca in matero. Tudi v Reziji, tako kot v mnogih drugih krajih v Furlaniji in širše, so se do zgodnjih 70. let dvajsetega stoletja, če ni bilo drugih posebnih razmer, skoraj vsi otroci rodili doma.

 

DRUGA SOBA

Te žane, ka so wzdigüwale – Ženske zadeve: babice, družbene vezi in solidarnost

Babice so se tako imenovale že v 18. stoletju, ker so dojenčka lahko “dvignile” iz telesa nosečnice. V rezijanščini se imenujejo te žane ka wzdigüwajo, kar pomeni “ženske, ki zbirajo”, ali gronkomori – iz furlanskih grand(d) comari. Te ženske so posegale v najbolj težkih trenutkih rojstva novega življenja. Za svoje storitve niso zahtevale ničesar v zameno, družine pa so jim vseeno dajale denar ali domače pridelke, na primer sir ali drva.

Druge modre ženske, ki niso bile le babice, so bile poklicane, ko je otrok neprestano in vztrajno jokal, ker so mislili, da so ga “okužili” ljudje, ki niso bili družinski člani in so imeli “zlobne” moči. Te so poznale “obred”, ki so ga izvajale, da bi otroka umirile in da bi nehal jokati.

Praznik ob krstu, ki so ga prirejali po tem srečnem dogodku, kjer je družina nekaj pojedla in popila skupaj, se je v rezijanščini imenoval Karstïne, Kristïne. Tudi ob tej priložnosti so, tako kot na drugih velikih zabavah ali na dolgih potovanjih, pripravili sope (rezine postanega kruha, namočene v jajca, ocvrte v olju in posute s sladkorjem), ki so jih vsi pojedli, tudi ženska, ki je pred kratkim rodila. Včasih so to jed pripravljale same babice. Iz tega dejstva, zlasti ko so želeli sporočiti ljudem, da je ženska noseča, izhaja rek Ćemo mët sope, ki pomeni “Kmalu bomo pojedli sope“.

 

TRETIJA SOBA

Kärstat anu wredit otroke – Zakrament krsta in vzgajanje otrok

Krstno skrinjo za prevoz novorojenega otroka v cerkev so uporabljali vaščani, ki so živeli najbližje tisti s krstilnico. To skrinjo so tisti, ki so živeli bolj oddaljeni, zamenjali s košaro, ki je včasih imela posebno obliko, zato da bi zaščitili otroka pred vremenskimi vplivi in s tem na vse načine poskrbeli za njegovo odrešitev.

Krst, ki so ga praznovali v cerkvi, se je moral zgoditi v štiriindvajsetih urah po rojstvu, ker so se bali za preživetje otroka. Prav botre in botri so ga prinesli v cerkev zavitega v vezen trak za nošenje dojenčkov, ki se v rezijanščini imenuje plahütica. Isti ljudje so pogosto izbrali tudi ime novorojenčka, včasih brez vednosti matere, ki si je želela drugačno ime.

Otroci so pripadali vsem in odraščali brez večjih težav. Ni bilo iger, nevarnih za zdravje otrok, z veseljem so živeli s tem, kar so imeli, in so se igrali z malim. Na dvoriščih in na ulicah otroci, ki so pogosto živeli v skrajni revščini, niso pripadali samo staršem, temveč celotni skupnosti, ki jim je nudila nadzor in izobraževanje. Tudi v teh razmerah se je prenašala lokalna kultura in tradicije z miti, pravljicami in legendami, ki so bile namenjene tudi izobraževanju najmlajših.

Očiščenje matere, ki je pred kratkim rodila, je zaključilo obdobje po rojstvu otroka. Štirideset dni po porodu so družinski člani ali babica pospremili mater, ki je nosila belo pokrivalo in rjuho, ki je služila, da se je v celoti pokrila, do praga cerkve. Tam je, klečeča, počakala, da ji je duhovnik opravil obred odrešitve.

 

ČETRTA SOBA

Pravice anu itï ka je študijajo – Pravljice in strokovnjaki

Ljudske zgodbe, povezane z različnimi temami, poglobljeno preučenimi v tej etnografski razstavi in objavljenimi v katalogu, so povzete iz bogate pripovedne dediščine lokalnega ustnega izročila, ki so jo Rezijani predali do danes. Te nam tudi pomagajo bolje razumeti različne lokalne vidike, povezane z rojstvom, krstom in vsem, kar se je dogajalo v teh okoliščinah.

Strokovnjak, ki ga je najbolj zanimala rezijanska ustna pripovedna dediščina, je bil slovenski akademski folklorist Milko Matičetov (1919-2014), eden vodilnih evropskih strokovnjakov na tem področju. V šestdesetih letih 20. stoletja je začel zbirati na stotine pravljic, pripovedk, legend in mitoloških zgodb. Ena njegovih najpomembnejših pripovedovalk je bila Tïna Wajtawa, Valentina Pielich (1900 – 1984) iz Solbice, ki mu je povedala več sto zgodb.

 

 

14.10.2017 – 14.03.2020

“Zverinice tu-w Reziji” – razstava posvečena domačemu pripovednemu izročilu

Med najbolj značilne vidike Rezije, poleg tradicionalne glasbe, plesa in poklica brusača, uvrščamo tudi bogato pripovedno izročilo, ki ga sestavljajo zlasti rezijanske pravljice in pripovedke.
Leta 2014 je Dežela Furlanija Julijska krajina namenila prispevek muzeju rezijanskih ljudi na osnovi zakona o zaščiti slovenske jezikovne manjšine št. 38/2001. S temi sredstvi smo v novem sedežu muzeja uredili razstavo in oddelek, posvečena temu pomembnemu vidiku.
Za izvedbo projekta, imenovanega Zverinice tu-w Reziji, je muzej sodeloval z znanstvenim odborom, ki so ga sestavljali arhitektka Donatella Ruttar, kustosinja Slovenskega multimedialnega okna (SMO) v Špetru, profesor Roberto Dapit, raziskovalec in strokovnjak na področju ustnega izročila ter profesor literature, antropologije in zgodovine na Univerzi v Vidmu, in dr. Andrej Furlan, etnolog in raziskovalec pri Znanstevnoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.
Del te razstave je ostal na ogled v muzeju in predstavlja pravljice, pripovedovalke in pripovedovalci ter strokovnjaki iz tega področja.

KAZANJË PRAVIC “ZVERINICE TU-W REZIJI”

Rezija je znana za već lipih riči: za cïtiro, za ples, za brüsarje anu pa za pravice. Naša Reǵun jë dala Muzeo od tih rozajanskih judi lëta 2014 ne beče za spravit pravice anu itö ka so pravili ti stari anu naredit dan kočić, da se morëj nalëst wsë isö löpu sprawjanu. Bečavi so z lëči nümar 38 od lëta 2001 anu isa to jë ta lëč, ka na pomaga ti slavinski minoranči, ka jë izdë w naši reǵuni. Ziz isëmi beči jë narëd pa nö kazanjë ta-na pravice.
Isi proǵët se klïčë da “Zverinice tu-w Reziji” anu za ga naredit so pomagali već njeh: jë pomagala Donatella Ruttar, ka na jë arkitët anu na jë pa naredila muzeo tu-w Sin Pjërinu SMO (Slovensko multimedijalno okno), jë pomagal profesör Roberto Dapit, ka an rumunï po näs anu an študija pravice, ka so z teh krajuw tu ka se rumunïjo ti slavinski djalëtavi anu jazek; un wučï tu-w Universitadi te tu-w Vïdnë. Jë pomagal pa Andrej Furlan. Un jë pomagal pa naredit te pärvi muzeo izdë w Reziji, ti ka jë bil ta-za Wurbjaci tu-w baraki anu an dila tu-w Akademiji itän w Ibjani. Ziz isin kazanjon se kažë itö ka so nan pravili naši ti stari anu tu-w kočićo so sprawjane wse ise lipe rëči anu se će morët tu-w litah pa je duǵät.

 

2014
WBRANIT TE STARE RËČI – BÄNK OD NUVÏČE

Tu-w Reziji nur noga tïmpa wsaka väs skorë mëla tïšlarja anu isi človëk jë narejal skorë wsö itö, ka jë bilu trëbë mët tu-w dumo anu tu-w planïni. Wsaka hïša jë morala mët tu-w jispi već riči: stole, mïze, tawle, klupe, pulïce anu pa itö ka so doparalu wsaki din tej:  te lësane pïnje, ćavörje/sele, süje, däske za prät anu šćë drügë. Pa tu-w ćanibi jë bilu kej lipaga narëd ziz lëson tej: kove, zibile anu bankavi.
Na vïdanjë jë bilo već sjort bankuw. Ti bojë mali bankavi so bili za žitu, oves, ašpren anu jëjdo, döpö pa za muko. Ti vinči bankavi so bili doparani za doto anu ni so bili pa pofarbani. Isï zadnji, ka to so ežimplinavi za pokazat, da kaku ni nïso namulinani wse par, so na vïdanjë pa za pokazat da kaku sam tïšlar jë dëlal anu ko jë mël trëbe za je naredit. Itaku se mörë vïdët te stare imprëste od tišlarja tej: te male anu te vilïke plane, plane te za moronawat, nabusce, wsake sjort pïl, marse, rašpe, klïšća anu pa škalpele. To jë wžë karjë lit ka näš muzeo sprawja te stare imprëste aliböj orodja po starin za në zabit da kaku so žïvili tu-w Reziji naši jüdi. To šköda nahat da to bodi wsö vijanu, so ma štimät te stare rëči aliböj je dät tu-w muzeo zawöjo ka isï to so naši köranavi, na stujmö ji zabit zajtö ka to so pa spomänj od naših starih.

 

2012 
Etnološka razstava “Gli arrotini della Val Resia – Ti rozajanski brüsarji”

Razstava je bila na ogled v Vili Manin v Passariano (Codroipo) februarja in marca 2012. Objavljen je bil tudi katalog razstave.

Kazanjë jë bilu na vïdanjë tu-w vili Manin tu-w Pasarjano favrarja anu marča litus. Za isö kazanjë jë bil narëd pa katalogo.

 

2010
Šola in učenci v Reziji


Etnografska razstava je bila avgusta 2010 na ogled v Kulturnem domu v  Reziji in od 2. aprila do konca maja 2011 v Beneški palači v Naborjetu.

Kazanjë jë bilu na vïdanjë tu-w ti Rozajanski kultürski hïši tu-w Varkoti avošta 2010 anu tu-wnë w Malborghetto od 2 dni avrïla dardu wärh maja 2011.

 

1999
Apnenice v dolini Reziji


Razstava je bila organizirana avgusta v sodelovanju s kulturnim društvom “Rozajanski dum”. Razstavljene so bile slike in zgodovina  apnenic doline Rezije.
V didaktične namene je bila izdelana tudi apnenica v naravni velikosti.

Za isö kazanjë jë pomagal pa čirkolo Rozajanski Dum ano to jë bilu na vïdanjë avošta. So bili litratavi od furnažov anu njeh štorja. Jë bil pa narëd dan furnaž za pokazat, da kaku to jë se dëlalu.

1998
Tkanje v dolini Reziji


Razstava je bila odprta v mesecu avgustu in je ponujala na ogled tradicionalna oblačila in tekstilije doline Rezije.

Associazione Culturale Museo Della Gente Della Val Resia

Via Udine, 12 - 33010 Resia/Rezija (UD)
tel./fax. +39 0433 53428
e-mail: info@rezija.com
P.IVA: 02602880300 - C.F.: 93009830303