02.04.2022 – 17.03.2024

Ta-na Rado. Un sito fortificato in Val Resia/Utrjeno najdišče v Reziji

Arheološka dediščina in domača kultura/Patrimonio archeologico e cultura locale

Ninki nur ta-na Rado anu pravica knëža / La storia del monte Castello e la leggenda del suo signore

V soboto 2. aprila ob 10.00 uri smo v občinski dvorani na Ravanci uradno odprli razstavo. Sledilo je vodeno ogledanje razstave v muzeju na Solbici.

 

Tu je novica o razstavi na Dnevniku RTV Slovenija 10.04.2022

Tu je pa oddaja na RTV Slovenija, ki je bila 14.04.2022

 

PRVA SOBA

Geneza raziskovalnega projekta
Raziskovalni projekt se je začel leta 2006 s predhodnim ogledom, ki je bil opravljen za preverjanje sestave arheološkega najdišča, nato pa je sledila prva predstavitev najdišča leta 2010 na konferenci Gradovi in utrdbe v Železni in Kanalski dolini. Šele leta 2018 so se na pobudo Muzeja rezijanskih ljudi začele izvajati prve arheološke raziskave, ki jih je dovolilo in vodilo Nadzorništvo za arheologijo, likovne umetnosti in krajino Furlanije Julijske krajine (Ministrstvo za kulturo). Odkritje visokogorske arheologije v vzhodnem področju južnih Alp, ki je bila do danes neznana, je izpostavilo potencial ozemlja, ki je zaradi obstoja nizkoležečih prelazov od nekdaj pravi vzhodni prehod v južni alpski prostor.

Viri in raziskave
Obstaja vir iz 16. stoletja, ki ga je sestavil Jacopo Valvasone iz Maniaga, ki zadeva celotno ozemlje opatije Moggio in dokumentira obstoj starodavnih ostankov v bližini vasi Bila in Stolbica v Reziji, ob eni od poti proti Noriku. Prva raziskovanja, opravljena za razumevanje kronologije teh naselij, je opravil slovenski arheolog Drago Svoljšak mentor arheološke skupine Mladinskega raziskovalnega tabora »Rezija 89«, ki je leta 1989 za obe lokaciji predlagal, da sta naselji protozgodovinske ali rimske dobe. Ostanki zidnih struktur, vidnih na Gradu (Solbica), ki so bili v dokumentu iz 17. stoletja omenjeni kot »običajno prebivališče menihov«, so bili še vedno vidni iz doline v 19. stoletju in so prispevali k nastanku številnih lokalnih zgodb in legend.

Zgodovinsko-geografski okvir in toponomastika
Utrjeno najdišče, v rezijanščini imenovan ta-na Rado toponim ki izhaja iz besede Grad, se nahaja na 1.083 metrih nadmorske višine v severo-vzhodnem delu Rezije, natančneje med gorsko verigo Kanin in planoto Pusti Gozd. Zaradi svoje posebne lege že v Dioklecijanovi dobi je bil morda vključen v razširjeni obrambni sistem vzhodnoalpskega loka, ki so ga sestavljali Claustra Alpium Iuliarum. Lokalna legenda pripoveduje, da so nekateri prvi prebivalci doline našli varnost in zatočišče tako, da so pobegnili od tedanjih vojn prav na planoto  Pusti Gozd, za katero so značilni visoki gozdovi in veliki travniki, iz katerih se lahko hitro doseže najdišče ta-na Rado. Pripoveduje se tudi, da so se potem, ko so spopadi umirili, spustili navzdol po dolini in se naselili na Solbici in te kraje so imenovali Pusti Gozd (zapuščeni gozd).

Visokogorska arheologija: raziskave v najdišču ta-na Rado
Kot posledica posega, ki se je zaključil leta 2020, je bil izveden niz raziskav, ki so bile opravljene od najbolj obrobnega območja najdišča, kjer orografija zemljišča in značilnosti vegetacije kažejo na prisotnost razmejitve, ki se je razvila na zunanjem delu griča, ki je bila delno razkrita z izkopavanji, v celoti pa odkrita s snemanjem morfoloških anomalij tal. Nadaljnje raziskave so bile izvedene v notranjem delu stene, v bližini vdolbin, ki predstavljajo podrte stanovanjske enote in zbiralnike deževnice. Prav tako je bilo mogoče potrditi, da so najdišče pogosto uporabljali za odstranjevanje in zajemanje gradbenega materiala, kar je najverjetneje povezano s prisotnostjo apnenčaste peči, katere ostanki se nahajajo na severozahodni strani hriba.

DRUGA SOBA

Naselje: značilnosti in strukture visokogorskega naselja

Raziskave so ugotovile prisotnost utrjenega najdišča, ki je bilo verjetno ustanovljeno v pozni antiki (3.-5. stoletje po Kr.) v okviru splošne reorganizacije obrambnih trdnjav severovzhodnega alpskega loka in je ostalo aktivno vsaj do 7. stoletja. Naselje je obdano z visokim zidom, ki sledi celotnemu obrobju (razen vzhodne strani, naravno zaščitene s strmo sotesko), znotraj katerega je bilo opredeljenih vsaj pet stanovanjskih enot, za katere je značilna oblika s kamnitim podstavkov in lesenimi stenami. Konstrukcije (ki se raztezajo po skupni površini 3,00 x 15,00 m) so bile opremljene z ognjišči na tleh in so bile obdane z odprtimi prostori in zavetišči za živali.

Vsakdanje življenje in materialna kultura: vsakdanji predmeti

Arheološki materiali, najdeni med deli, ponujajo vpogled v vsakdanje življenje, ki se je odvijalo v zadnji fazi življenja v najdišču (6.-7. stoletje po Kr.). Najdbe nam ne omogočajo, da bi razumeli, ali je šlo za stabilno ali občasno ponavljajoče se bivanje na vzpetini, vendar se zdi, da potrjujejo razvoj poselitve, ki se je zgodil v zgodnjem srednjem veku.

Ugotovljeno kronologijo nakazujejo keramične najdbe, ki imajo pomembno diagnostično vrednost, vendar je smiselno v to časovno obzorje umestiti tudi druge vrste predmetov, saj so bili najdeni hkrati. To so običajni predmeti, ki se nanašajo na dejavnosti, ki so se izvajale na vzpetini, od pastirstva do košnje trave, do priprave žita, do drobnega vzdrževanja, ki ga je narekovala skromna samooskrba.

Kovanci, najdeni med izkopavanji

Med izkopavanji je bila odkrita skupina kovancev iz poznega 3. do 5. stoletja našega štetja, ki so jih našli v povezavi s preostalim arheološkim materialom v stanovanjskih enotah na vzpetini. Ni nujno, da so ti datumi povezani z najstarejšimi fazami najdišča, saj je kroženje cesarskih kovancev izpričano vse do zgodnjega srednjega veka, to obdobje pa je skladno z ostalimi predmeti. Vendar pa najdbe kovancev pri arheoloških izkopavanjih veljajo tako kot keramika za »vodniške najdbe«, saj so vedno dobro umeščene v zgodovinski trenutek in pomagajo opredeliti obdobje, v katerem je bilo to območje naseljeno ali obiskano. Rezija je bila namreč ena od povezovalnih poti v široke rečne doline, ki se nahajajo na severu in vzhodu, kot so Ziljska, Savska, Dravska in Soška, ​​ki so predstavljale komunikacijske poti za ljudi in kulture.

TRETIJA SOBA

Arheobotanične analize 1
Arheobotanične analize rastlinskih ostankov, odkritih med raziskavami, ponujajo nekaj okoljskih podatkov, ki nam omogočajo, da ponovno vzpostavimo podobo gozdov, ki so bili na tem območju v 4.-5. stoletju našega štetja, verjetno ne drugačni od sedanjih. Hrast in jesen sta del gozda, ki se nahaja na nižji nadmorski višini in na bolje izpostavljenih pobočjih, bukev je del gozda, ki se nahaja na višji nadmorski višini. Borov premog pripada belemu boru ali gorskemu boru ali črnemu boru, ki so varčne in pionirske rastline, ki lahko rastejo na slabo razvitih tleh in na kamnitih podlagah. Med temi zadnjimi tremi vrstami črni bor raste tudi v ugodnejših razmerah v bukovem gozdu. V tem okviru vzorec dveh koprolitov koze/ovce potrjuje, da so tu opravljali vzrejo koz ali ovc.

Arheobotanične analize 2
Poleg odkritja fragmenta metamorfnega kamna, ki ga razlagamo kot mlinski kamen, je analiza premoga, vzorčenega v ognju stanovanjske enote, omogočila, da se ugotovi, kaj so bila osnovna živila v tem najdišču. Med semeni je pomembna dokumentacija ječmena in rži, ki sta žitarici, ki sta najbolje prilagojeni gojenju v gorskih predelih, pa tu so našli tudi stročnice, kot je krmni bob. Sledji je bil najbolj pridelana stročnica v rimskih časih. V kraju ta-na Rado so bila najdena tudi stisnjena semena, torej delno napadena od ličink, ki pa so jihkljub temu  jedli. Analizirani ostanki predstavljajo prehrano, obogateno tudi z lešniki in jagodami.

Vsakdanje življenje in materialna kultura: gospodinjska oprema
V najdišču so bile odkrite tudi keramične najdbe, ki so povsem združljive z značilnostmi naselja, ki izraža slabo artikulirano materialno kulturo z vidika gospodinjske opreme, zaznamovane z vsakdanjo rabo in posledično s produkcijo nizkega števila funkcionalnih oblik. Keramične najdbe, ki so skladne z datacijo 6.-7. stoletja našega štetja, odražajo izjemno skladnost oblik in zmesi, ki v bistvu obsegajo vsakodnevno posodo, pokrov ki so uporabljali tudi kot majhno pečico, ducat posod za kuhinjo, ki so uporabljali tudi za shranjevanje živil (na primer žitaric, stročnic, suhega sadja, pa tudi živil, ki jih je treba hraniti v shrambi za občasno uživanje ali zaradi kasnejše priprave, kot so mast, maščoba), vsaj eno transportno posodo in vinsko amforo.

ČETRTA SOBA

Med legendo in resničnostjo
Kraj ta-na Rado je tamkajšnje prebivalce že od nekdaj navduševal z zanimivimi zgodbami iz ljudske domišljije. Poleg legende o Gradu in njegovem gospodarju so pripovedovali tudi druge zgodbe , ki so se dogajale na tem mestu. Tako se pojavljajo tudi drugi protagonisti, kot so menihi, morda benediktinci iz opatije Moggio, ki bi grad uporabljali kot celico ali manjši samostan, tudi z lokalnimi verniki, dokler ni bilo vse uničeno in so odšli dol, da bi prebivali na Solbici. Pravijo tudi, da so prebivalci gradu, ko so ga hitro zapustili, pod zemljo skrili zaklad, ki ga nikoli več niso našli. Pripoveduje se o zaboju, polnem zlatnikov, ki je bil skrit blizu razcepa več poti, od koder je omogočen tudi dostop do najdišča. Kasneje je več ljudi, ki so slutili, kje je pokopan, odšlo tja globoko kopati v upanju, da ga najdejo.

Učenjaki in legende
Učenjak, ki ga je najbolj zanimala ustna pripovedna dediščina Rezije, je bil slovenski akademski folklorist Milko Matičetov (1919–2014), eden vodilnih evropskih strokovnjakov na tem področju. Objavil je študije in sodeloval na številnih konferencah, s katerimi je mednarodni znanstveni svet spoznal ta vidik rezijanske kulture. Od 60. let preteklega stoletja dalje je zbral na stotine basni, pravljic, legend in mitoloških pripovedi. Ena njegovih najpomembnejših pripovedovalk je bila Tïna Wajtawa, Valentina Pielich (1900–1984) iz Stolbice, ki mu je povedala več sto zgodb. V enem od svojih dnevnikov ta pripovedovalka poroča o naslovu legende “Fant, ki je šel za meniha na Grado”, zgodba, deloma vedno postavljena v kraj, ki je predmet nedavnih arheoloških raziskav, ki so pomagale ugotoviti človeško prisotnost v kraju in zato podpirajo to, kar poroča ustno izročilo.

 

 

 

25.07.2020 – 16.01.2022

“Od puvijala dardu kärsta / Dalla nascita al Battesimo / Od rojstva do krsta / From birth to baptism”

Opis razstave:

ZAČASNA RAZSTAVA Od rojstva do krsta

 

 

 

 

14.10.2017 – 14.03.2020

“Zverinice tu-w Reziji” – razstava posvečena domačemu pripovednemu izročilu

Med najbolj značilne vidike Rezije, poleg tradicionalne glasbe, plesa in poklica brusača, uvrščamo tudi bogato pripovedno izročilo, ki ga sestavljajo zlasti rezijanske pravljice in pripovedke.
Leta 2014 je Dežela Furlanija Julijska krajina namenila prispevek muzeju rezijanskih ljudi na osnovi zakona o zaščiti slovenske jezikovne manjšine št. 38/2001. S temi sredstvi smo v novem sedežu muzeja uredili razstavo in oddelek, posvečena temu pomembnemu vidiku.
Za izvedbo projekta, imenovanega Zverinice tu-w Reziji, je muzej sodeloval z znanstvenim odborom, ki so ga sestavljali arhitektka Donatella Ruttar, kustosinja Slovenskega multimedialnega okna (SMO) v Špetru, profesor Roberto Dapit, raziskovalec in strokovnjak na področju ustnega izročila ter profesor literature, antropologije in zgodovine na Univerzi v Vidmu, in dr. Andrej Furlan, etnolog in raziskovalec pri Znanstevnoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.
Del te razstave je ostal na ogled v muzeju in predstavlja pravljice, pripovedovalke in pripovedovalci ter strokovnjaki iz tega področja.

KAZANJË PRAVIC “ZVERINICE TU-W REZIJI”

Rezija je znana za već lipih riči: za cïtiro, za ples, za brüsarje anu pa za pravice. Naša Reǵun jë dala Muzeo od tih rozajanskih judi lëta 2014 ne beče za spravit pravice anu itö ka so pravili ti stari anu naredit dan kočić, da se morëj nalëst wsë isö löpu sprawjanu. Bečavi so z lëči nümar 38 od lëta 2001 anu isa to jë ta lëč, ka na pomaga ti slavinski minoranči, ka jë izdë w naši reǵuni. Ziz isëmi beči jë narëd pa nö kazanjë ta-na pravice.
Isi proǵët se klïčë da “Zverinice tu-w Reziji” anu za ga naredit so pomagali već njeh: jë pomagala Donatella Ruttar, ka na jë arkitët anu na jë pa naredila muzeo tu-w Sin Pjërinu SMO (Slovensko multimedijalno okno), jë pomagal profesör Roberto Dapit, ka an rumunï po näs anu an študija pravice, ka so z teh krajuw tu ka se rumunïjo ti slavinski djalëtavi anu jazek; un wučï tu-w Universitadi te tu-w Vïdnë. Jë pomagal pa Andrej Furlan. Un jë pomagal pa naredit te pärvi muzeo izdë w Reziji, ti ka jë bil ta-za Wurbjaci tu-w baraki anu an dila tu-w Akademiji itän w Ibjani. Ziz isin kazanjon se kažë itö ka so nan pravili naši ti stari anu tu-w kočićo so sprawjane wse ise lipe rëči anu se će morët tu-w litah pa je duǵät.

 

2014
WBRANIT TE STARE RËČI – BÄNK OD NUVÏČE

Tu-w Reziji nur noga tïmpa wsaka väs skorë mëla tïšlarja anu isi človëk jë narejal skorë wsö itö, ka jë bilu trëbë mët tu-w dumo anu tu-w planïni. Wsaka hïša jë morala mët tu-w jispi već riči: stole, mïze, tawle, klupe, pulïce anu pa itö ka so doparalu wsaki din tej:  te lësane pïnje, ćavörje/sele, süje, däske za prät anu šćë drügë. Pa tu-w ćanibi jë bilu kej lipaga narëd ziz lëson tej: kove, zibile anu bankavi.
Na vïdanjë jë bilo već sjort bankuw. Ti bojë mali bankavi so bili za žitu, oves, ašpren anu jëjdo, döpö pa za muko. Ti vinči bankavi so bili doparani za doto anu ni so bili pa pofarbani. Isï zadnji, ka to so ežimplinavi za pokazat, da kaku ni nïso namulinani wse par, so na vïdanjë pa za pokazat da kaku sam tïšlar jë dëlal anu ko jë mël trëbe za je naredit. Itaku se mörë vïdët te stare imprëste od tišlarja tej: te male anu te vilïke plane, plane te za moronawat, nabusce, wsake sjort pïl, marse, rašpe, klïšća anu pa škalpele. To jë wžë karjë lit ka näš muzeo sprawja te stare imprëste aliböj orodja po starin za në zabit da kaku so žïvili tu-w Reziji naši jüdi. To šköda nahat da to bodi wsö vijanu, so ma štimät te stare rëči aliböj je dät tu-w muzeo zawöjo ka isï to so naši köranavi, na stujmö ji zabit zajtö ka to so pa spomänj od naših starih.

 

2012 
Etnološka razstava “Gli arrotini della Val Resia – Ti rozajanski brüsarji”

Razstava je bila na ogled v Vili Manin v Passariano (Codroipo) februarja in marca 2012. Objavljen je bil tudi katalog razstave.

Kazanjë jë bilu na vïdanjë tu-w vili Manin tu-w Pasarjano favrarja anu marča litus. Za isö kazanjë jë bil narëd pa katalogo.

 

2010
Šola in učenci v Reziji

Etnografska razstava je bila avgusta 2010 na ogled v Kulturnem domu v  Reziji in od 2. aprila do konca maja 2011 v Beneški palači v Naborjetu.

Kazanjë jë bilu na vïdanjë tu-w ti Rozajanski kultürski hïši tu-w Varkoti avošta 2010 anu tu-wnë w Malborghetto od 2 dni avrïla dardu wärh maja 2011.

 

1999
Apnenice v dolini Reziji

Razstava je bila organizirana avgusta v sodelovanju s kulturnim društvom “Rozajanski dum”. Razstavljene so bile slike in zgodovina  apnenic doline Rezije.
V didaktične namene je bila izdelana tudi apnenica v naravni velikosti.

Za isö kazanjë jë pomagal pa čirkolo Rozajanski Dum ano to jë bilu na vïdanjë avošta. So bili litratavi od furnažov anu njeh štorja. Jë bil pa narëd dan furnaž za pokazat, da kaku to jë se dëlalu.

1998
Tkanje v dolini Reziji

Razstava je bila odprta v mesecu avgustu in je ponujala na ogled tradicionalna oblačila in tekstilije doline Rezije.