Splošne informacije

Geografski in zgodovinski opis

Rezija je očarljiva dolina ledeniškega izvora, ki leži na severovzhodnem delu Furlanije Julijske krajine, na meji s Slovenijo. Obkroža jo veriga gora, katere najvišji vrh je Kanin, ki meri 2.587 m.
Občina Rezija s svojimi 119 km² obsega dolini rek Rezija (po domače ta vilïka wöda, po
starem Bila) in Učja.
Njeno središče je Ravanca/Prato, ostali kraji pa so Bila/San Giorgio, Njiva/Gniva, Lišćaca/
Lischiazze, Ta-na Huzdë/Gost, Osojane/Oseacco, Solbica/Stolvizza, Korito/Coritis in Učja/Uccea. Šteje približno 1000 prebivalcev.
V gozdovih hribovitih predelov prevladujeta črni bor in bukev, ravnice v dolini pa so delno
namenjene poljem (česen) in senožeti.
Po višjih legah so povsod razsejane številne planšarije in pastirski stani – planine, ki se
zdaj uporabljajo predvsem kot vikendi.
Rezijani, kot vsi Slovenci, izhajajo iz Alpskih Slovencev, ki so bili del Južnih Slovanov, ki
so se v zgodnjem srednjem veku, med letoma 625 in 631 po Kr., naselili tudi v dolini reke
Bele, vključno z Rezijo, po vsej verjetnosti vse do Karnije. Takrat so ti narodi ustanovili
prvo slovansko državo Karantanijo, ki je obsegala današnjo avstrijsko Koroško, večino
Slovenije in furlanska območja do langobardskega “limesa”.
Od poznega srednjega veka do sodobnega časa je bila dolina v glavnem odvisna od tisočletne opatije Mužac, ki jo je leta 1085 ustanovil oglejskih patriarh Swatobor.
Po obdobju t. i. Furlanske domovine oz. Patria del Friuli (1077– 1420), ko so to upravno in politično in versko enoto vodili oglejski patriarhi, je v času Beneške republike (1420 – 1797) fevd Mužac upravljal nerezidentni opat, imenovan commendatario, ki ga je na lokalni ravni zastopal guverner. Opatijo je Beneški senat ukinil leta 1773 in tako zapečatil usodo dolgega fevdalnega obdobja.
V sodobnem času, po kratkotrajni vladi habsburške monarhije, Napoleonove Kraljevine
Italije (takrat, leta 1805 je bila ustanovljena sedanja Občina Rezija) in avstrijskega cesarstva, je Rezija leta 1866 prešla pod Kraljevino Italijo.
Značilnosti doline, zaradi katerih se jo splača obiskati, so poleg naravnih zanimivosti tudi staro slovensko narečje in ustno izročilo, glasba in ples, stara brusaška obrt.
Zanimiva je tudi arhitektura, oziroma to, kar je ostalo po potresu leta 1976.

 

Jezik – Rezijansko narečje

»Rezijanščina se je razvila iz istega alpsko slovanskega jezika, ki je bil podlaga današnji slovenščini. V srednjem veku je bila del koroške slovenske narečne skupine. Od 15. stoletja dalje, po priključitvi Furlanije Beneški republiki, so se stiki med Rezijo in Koroško zrahljali. Če po svoji govorici in ljudskem izročilu Rezija nedvomno spada k slovenskemu svetu, sta njen zgodovinski in socialni razvoj botrovala situaciji, da se danes Rezijani s težavo identificirajo s slovensko kulturo, imajo se celo za drug narod z lastnim jezikom in kulturo« (Han Steenwijk, www.resianet.org)

»Kot vemo, leži Rezija izven slovenskega matičnega območja in ima že kot taka specifičen
položaj. Rezija pa je jezikovno svojevrstno območje tudi v okviru slovenskih skupnosti v Italiji, kamor sodi po teritorialni legi.
V dolgih časovnih obdobjih izoliranosti se je rezijanščina razvijala popolnoma neodvisno od drugih zvrsti slovenskega jezika.
Rezijani živijo v nematični državi, po zakonodaji je torej slovenski jezik neuraden. To Rezijanom sicer nič ne pomeni, saj sami ne čutijo pripadnosti slovenski matici, jezikovna izoliranost je kljub poskusom posameznikov in kljub sodobnim komunikacijskim sredstvom popolna. Rezijani torej ne živijo samo v diglosiji, kot je značilno za druge Slovence v Italiji, ampak v shizoglosiji, kot jo je po nemški teoriji poimenoval Pavle Merkù. To pomeni, da Rezijani zanikajo pripadnost rezijanskega narečja slovenskemu jezikovnemu sistemu. Zdi se, da se rezijanščina v italijanskem jezikovnem okolju lahko ohrani in razvija le tako, da dobi neke vrste status popolnega jezika – knjižnega, oziroma zbornega jezika, ki bi v pisani obliki lahko preživel tudi za prihodnje rodove.
Pripravi naj se za to primeren črkopis, slovnica in slovar«
(A. Rupel, Tabor “Rezija 89”, 1990)

V zadnjih desetletjih, tudi s pomočjo zaščitnih zakonov za slovensko manjšino v Furlaniji Julijski krajni (št. 482/1999, 38/2001 in 26/2007), je bilo veliko storjeno za ohranjanje rezijanščine tudi za bodoče rodove.
S pomočjo jezikoslovca Hana Steenwijka so bili od leta 1994 do 2005 objavljeni
pravopis, slovnica in slovar.
Tečaje rezijanščine za odrasle pa je začel in preoblikoval Matej Šekli v letih 2000-2006.
Ogromno delo je bilo nared tudi na področju krajevnih toponimov. O tem je veliko raziskoval jezikoslovec Roberto Dapit, ki je napisal tri knjige o Reziji.
V domačih šolah so predvidene učne ure za pouk rezijanščine.
Vsako leto izidejo publikacije v rezijanščini, med katerimi izpostavljamo koledar in glasilo Näš glas / La nostra voce.
Leta 1994 so bile postavljene prve dvojezične krajevne table.
Velikega pomena je tudi tedenska oddaja Te rozajanski glas, ki jo že več kot trideset let oddaja postaja Radio Trst A – RAI.
V Reziji potekajo tudi tečaji slovenskega knjižnega jezika.
Vseeno je vpliv italijanskega jezika zelo močan, predvsem zaradi šole in medijev.
Ostaja pa rezijanščina v kontekstu slovenskega prostora, kjer je mogoče ohraniti domače slovensko narečje.

 

Ustno izročilo – Pravljice

V Reziji se je ohranilo zanimivo ustno izročilo, ki ga sestavljajo pravljice, pripovedke, legende, ljudske pesmi in druge pripovedi in pričevanja. Muzej rezijanskih ljudi ima o tem posebno sekcijo.
Najbolj znana protagonista živalskih pravljic sta lisica / lisïca in volk / uk.
Pravljice pripovedujejo o kraljih, princih in princesah.
Nekatere so posvečene divjim bitjem, kot so Dujaku in Dujačesi in tudi Gardinici, katerih poimenovanje izhaja iz pridevnika gard / grd.
Druga pravljična bitja sta Dardej in Lol kutleć, znana sta še danes zaradi moči in velikosti, značilna je tudi Kodkodeka, ki je zažgala hišo in s tem celo Solbico.
Med tripovednimi pesmimi moramo omeniti pesmi Sveti sinti Lawdić in Linčica Turkinčica. Prva, ki odseva mit o Orfeju, pripoveduje, kako je David s »trombeto« iskal očeta, mater in brata v peklu in kako jih je rešil. V drugi pa nastopa kralj Matjaž, »ungˊarski kraj«, ki je iz turškega zapora zbežal s pomočjo Linčice Turkinčice, hčerke turškega sultana.
Zanimive so tudi pesmi o Lepi Vidi, ki je v Reziji poznana tudi z imenoma Lipa Lina oz. Lipa Wida. Podobno kot kralj Matjaž ima tudi Lepa Vida ključno vlogo v slovenskem literarnem izročilu.
V dolini so še danes zelo znane verske pesmi, kot sta Tičica Arličica in Sveti sint’Antunišić.
Druge zgodbe pripovedujejo o neznanem, o onostranstvu ter o življenju svetnikov, Jezusu
in sv. Petru.
Med ostalim izročilom izstopajo otroške pesmice, uganke, reki in zgodbe o realnem življenju.
Strokovnjak, ki se je najbolj zanimal za rezijansko ustno izročilo, je bil slovenski folklorist in akademik Milko Matičetov (1919 – 2014), eden najpomembnejših evropskih strokovnjakov s tega področja. Že v 40. Letih minulega stoletja je začel zbirati na stotine pravljic, pripovedk, legend in zgodb. Med njegove najpomembnejše publikacije uvrščamo knjigo Zverinice iz Rezije.
Z ustnim izročilom se namreč že vrsto let ukvarja tudi furlanski jezikoslovec Roberto Dapit, ki še vedno opravlja raziskave, objavlja številne študije in sodeluje pri sestavi znanstvenih publikacij.

Arhitektura – hiša in planina

»Za gradnjo hiš so domačini uporabljali kamenje iz strug deročih potokov in hudournikov. Na nekaj centimetrov debelih temeljih so kamen vezali z malto iz apna in mivke. Gradnja je zahtevala ogromno požrtvovalnosti in truda. Stilno so bile stavbe po vseh vaseh enake: dvonadstropne, na vsakem nadstropju lesen »gank«. Dostop je bil po zunanjih, prvotno lesenih stopnicah, kasneje kamnitih. V pritličju sta bila običajno dva prostora: kuhinja z ognjiščem in hlev.
Kuhinjsko pohištvo je obsegalo mizo, klop in stole, na steni pa je bila kuhinjska posoda
razstavljena na dolgi polici, pod katero so viseli lonci, bakreni kotli, vrči itd. V prvem
nadstropju sta bili dve spalnici z dvema visokima zakonskima posteljama in s skrinjo za
rjuhe, balo in volnene nogavice. Po lesenih stopnicah so se povzpeli v drugo nadstropje,
kjer je bil senik z visokimi in širokimi vrati, da so vanj lahko brez težav zvrnili s senom
natovorjeni veliki »oprtni koš«
(A. Madotto, Vivere tra le montagne, 1987)

Škoda, ki so jo leta 1976 povzročili potresi in obnova, ki je sledila, so skoraj popolnoma
uničili rezijansko arhitekturno tipologijo. Samo na Solbici, na Koritu in v Učji je še
mogoče najti kako stavbo, ki je delno ohranila omenjene značilnosti. Vendar je v zadnjih
desetletjih ponovno zaznati večje zanimanje za izgubljene značilnosti domače arhitekture.
Ponovno oživljanje starih arhitektonskih elementov ter starega pohištva in predmetov
nima samo estetsko vrednost, pomeni tudi novo prilaščanje lastnih korenin, ki jih je skoraj
popolnoma uničil najprej potres leta 1976 in potem moderni način življenja.
Tudi planšarije in pastirski stani, planine, se obnavljajo in kjer je mogoče, upoštevajo tudi
nekdanjo tipologijo.
Rezijani so do petdesetih leti prejšnjega stoletja od pomladi do jeseni živeli v planinah,
kjer so njihova življenja potekala kot doma: skrbeli so za živino, obdelovali majhen vrt in
pripravljali drva za zimo. Pozimi so se ponovno selili v dolino.

Muzej rezijanskih ljudi je bil ustanovljen leta 1995 in od leta 2017 ima svoj novi sedež v Plocavi hiši, v stari tipični hiši na Solbici. Plocava hiša je zgrajena leta 1756 in muzej jo je restavriral po stari domači tipologiji. Mogoče je videti tudi staro kuhinjo in spalnico.