Rezija - Resia

Kultura in navade

Muzej

Muzeo od tih rozajanskih judi / Muzej rezijanskih ljudi

Dobrodošli!

Muzej rezijanskih ljudi se nahaja na Solbici v Reziji v stari Plocovi hiši iz leta 1756.

Domnevamo, da je to hišo zgradil ali povečal leta 1756 Anton Buttolo Ploc (1720 – ?), gotovo pa je, da je Valentin Buttolo Ploc (1850 – 1913) leta 1898 v dopolnilo gradbeni strukturi dal zgraditi elegantni obok, pod kateri so vhodna vrata na dvorišče, in je uokvirjen v kamnit polkrožni rahko znižani obok.

Te podatke je graditelj že navedel v napisu na sklepniku oboka (1756/ABP/1898/BVP/FF). Obok je sestavni del zidnega odseka, ki je višji od ogradnega zidu, in ga pokriva mala streha iz strešnikov.

Visoko zgoraj na steni je freska iz leta 2015, na kateri je portretirana pravljičarka Tïna Wajtawa Valentina Pielich (1900 – 1984) iz Solbice, medtem ko pripoveduje otrokom basen; ob tem bi omenili, da je v muzeju tudi stalna zbirka, posvečena ustnemu pripovedništvu Rezije.

 

Iz raziskav izhaja, da je bila ta stavba, ki je zelo lepa kljub svoji preprostosti in ne pretirani velikosti, za več rodov last družine Buttolo Ploc. Člani te družine so bili kromarji / potujoči trgovci, krošnjarji, ki so za svoje trgovske posle svoj čas obiskovali Koper; tam so verjetno prodajali tekstil in kupovali sol. Cela stavba je primer tradicjonalne rezijanske hiše iz konca 18. stoletja in ohranja takratne glavne značilnosti, čeprav je doživela več predelav, še posebej po potresih iz leta 1976 in po prestrukturiranju, ki ga je izvedel Muzej v letih 2015 in 2016.

Glavna fasada gleda na dvorišče skromne velikosti, ki je spredaj in ga podpira oporni zid. Proti dvorišču, kjer ločuje hišo od dvorišča s kamnom tlakovani pločnik / šaliž ziz padrado, se odpirajo vhodi s kamnitimi podboji v nekdanjo kihinjo / jïspa, hïša ali hlev / hliw. V gornje nadstropje, to je v nekdanje spalnice, vodijo zunanje stopnice, po kateri pridemo najprej na balkon / gank z leseno balustrado v krajevnem stilu. V drugo nadstropje, ki je služilo kot senik in skladišče, so vodile lesene stopnice, ki so jih obnovili ob zadnji prenovi. Ta prostor je bil povezan z gornjim gankom, ki je bil tudi lesen in so ga uporabljali za sušenje nekaterih pridelkov (koruznih storžev in fižola). Kot je bilo v navadi, imajo vsa okna železne rešeke. Lesena so tudi vrata, ki so bila restavrirana, in okna. Streha je lesena in že od začetka prekrita s strešniki.

Ob vhodu v staro kuhinjo je naslikan nasmejan prašiček, ki sedi na blazini in ponazarja blagostanje. Na nasprotni zunaji steni / timplinu pa je trojna poslikava: zgornja prikazuje Sedečo Mater Božjo, srednja kelih, hostijo, Božje oko – zaščitnika človeštva (ali Božjo previdnost) in dve prebodeni srci (ta so v naših dolinah eden od simbolov trgovske dejavnosti); spodaj pa je naslikan Križani. Podobe s te poslikave, predvsem kelih s hostijo, so bile naslikane po vsej verjetnosti v spomin na Odorica Buttola Ploca (1768 – 1845), župnika v Rezijski dolini med letoma 1815 in 1845, ki je prva leta življenja preživel prav v tej hiši.

Hišica – kuhinja

V začetku 20. stoletja so pridobili v drvarnici dva prostora. Gornjega so gotovo uporabljali kot spalnico s prepleskanimi in okrašenimi stenami in stropom. O spodnjem lahko domnevamo, da je vsaj začasno služil kot skladišče mleka / ćanibica. Tu je mleko čakalo na predelavo v bližnji sirarni, ki je bila vsaj od leta 1901 in vse do leta 1925 pod zakristijo bližnje cerkve. Navadno so z mlekom napolnili namenske posode (mult), s kapaciteto približno pet litrov. Služili so kot starodavne merske enote za mleko, s katerimi je bilo mogoče že v zgodnjem srednjem veku plačati census, to je dajatve, ki so jih vsi kmetje morali plačevati opatiji v Možacu. Znaki na steni ob kuhinjskih vratih pa zadevajo manjše merske enote, s katerimi so obračunavali mleko, ki ga je dajalo po več družin. Vsak X je pomenil deset zajemalk mleka. Vsaka zajemalka / kop je držala približno pol litra mleka. To količino so označevali z znakom I.

Glavni element v kuhinji, ki je tu prepleskana z dekorativnim valjarjem, je gotovo peč iz zidakov / špohert. Vse naokoli je tradicionalna oprema, značilna za rezijanske hiše med koncem 19. in začetekom 20. stoletja. Ob peči je elegantna klop / klup iz Bile z nizkim hrbtiščem iz desk, na njej je leseno naslonjalo za glavo / zglawjë. Sede na tej klopi je mogoče podoživljati življenjske občutke in izkušnje iz Rezijske doline. Pod okencem in vzdolž zidu je pritrjena lepa lesena polica / pulïca iz planine Rawni pri Solbici; na njej so stari krožniki, kozarci in jedilni pribor. Na polico je poleg tega pritrjenih še šest enakih kovarnih kavljev, nanje pa je obešenih šest malih bakreni kotličev za kavo iz Solbice in majhen bakren kotel za sirarjenje z Idrskega pri Kobaridu v Sloveniji. Pod polico je mala misica / mïza, tawlica z nogami v obliki čaše iz Osojan, pod velikim oknom pa je skrinja / bankić za žito in moko. Ob njej izstopa mala dvodelna kuhinjska omarica; v gornjem delu, ki prihaja iz Bile, so kavne skodelice, spodnji je iz Solbice. Na tej omarici je star lesen radijski aparat, s katerim je mogoče poslušati rezijanske glasove in zvoke.

Spalnica / ćaniba

Tu je predstavljena tradicionalna spalnica z nekaj kosi pohištva in predmeti po večini s konca 19. stoletja ali prvih let 20. stoletja. Cela soba in tudi strop sta v celoti prepleskana in okrašena z geometričnimi in cvetličnimi motivi. Sredi stropa je naslikana Mati Božja z Jezuščkom. Na desni, ob vhodu je trinožna železna struktura za umivalnik, ki nosi v spodnjem delu nočno posodo / bokal z Ravance, skledo / sklëda in vrč iz Solbice. Malo naprej so v poslikani poročni skrinji kosi nevestine bale iz lanu, prihajajo z Njive. Ob poročni postelji je zibelka, zmerno poslikana, tudi iz Solbice. Poročna postelja s slamnjačo, napolnjena s koruznim listjem in uporabljena kot blazina, je pokrita z lanenimi rjuhami in volneno odejo, vse je iz Solbice. Na notranji leseni okenski polici je razstavljen šivalni stroj na vzvod iz Učje. Nasproti postelje je polica z obešlniki prav tako iz Solbice. Na stenah so razobešeni mala spominska slika s Svete gore pri Gorici, slika s podobo križanja iz zaselka Hostje. Nad nosilno strukturo za umivalnik je mogoče skozi ogledalo poslušati molitve in petje v rezijanščini.

Hiša

V glavni stavbi so na ogled začasne razstave in sekcija posvečena domačemu ustnemu izročilu. Od oktobra leta 2017 do marca leta 2020 je bila na ogled razstava “Zverinice tu-w Reziji” posvečena pravljicam iz Rezije.

Od junja 2020 je pa na ogled etnografska razstava s naslovom “Od puvijala dardu kärsta / Dalla nascita al battesimo / Od rojstva do krsta”. Predstavljene so tudi pravljice.

 

URNIK
od ponedeljka do petka: od 10.00 do 13.00  in od 14.00 do 16.00
ob sobotah in nedeljah: od 14.00 do 16.00
(zaprto za Bozic, Novoleto in Veliko noc)

Za inforamcije in rezervacije:++39  (0)433 53428, 338 2273613, 338 2583005.
Naslov: Via Udine, 11 Solbica/Stolvizza 33010 Rezija/Resia (Udine)
e-mail: muzej@rezija.com

Museo della gente della Val Resia _ Muzej rezijanskih ljudi

∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼

Naš pärvi muzeo (1998 – 2016)

Trï lita döpö ka jë bila ǵana gorë asočacjun, lëta 1998, tu-w nin prefabrikato ta-za Wurbjaci, tu-w Bili, jë se nastavilo tö pärvë kazanjë od tih starih riči tu-w Reziji. Proǵët bil ga naredil ing. Marko Jagodic, ka an löpo pranaredil mësta ta-z nutra. Ziz asočacjunjo so pomagali ti mladi slavinski z Tärsta ano z Gurïce ka so bili paršle w Rezijo skuza Mladinski raziskovalni Tabor Rezija ’89. Une wkop ziz timi mladimi tu-w Reziji so dorivali tu-w malu časa nastavit kazanjë. Wsë isö jë wödil Andrej Furlan. 

 

 

 

Associazione Culturale Museo Della Gente Della Val Resia

Via Udine, 12 - 33010 Resia/Rezija (UD)
tel./fax. +39 0433 53428
e-mail: info@rezija.com
P.IVA: 02602880300 - C.F.: 93009830303