Rezija - Resia

Kultura in navade

Museo

Muzeo od tih rozajanskih judi / Muzej rezijanskih ljudi

Muzej rezijanskih ljudi se nahava v stari Plocovi hiši na Solbici v Reziji, ki je iz leta 1756.

Na ogled je tudi rekonstrukcija stare kuhinje in spalnice.

 

RAZSTAVA POSVEČENA DOMAČEMU USTNEMU IZROČILU

Med najbolj značilne vidike Rezije, poleg tradicionalne glasbe, plesa in poklica brusača, uvrščamo tudi bogato pripovedno izročilo, ki ga sestavljajo zlasti rezijanske pravljice in pripovedke.
Leta 2014 je Dežela Furlanija Julijska krajina namenila prispevek muzeju rezijanskih ljudi na osnovi zakona o zaščiti slovenske jezikovne manjšine št. 38/2001. S temi sredstvi smo v novem sedežu muzeja uredili razstavo in oddelek, posvečena temu pomembnemu vidiku.
Za izvedbo projekta, imenovanega Zverinice tu-w Reziji , je muzej sodeloval z znanstvenim odborom, ki so ga sestavljali arhitektka Donatella Ruttar, kustosinja Slovenskega multimedialnega okna (SMO) v Špetru, profesor Roberto Dapit, raziskovalec in strokovnjak na področju ustnega izročila ter profesor literature, antropologije in zgodovine na Univerzi v Vidmu, in dr. Andrej Furlan, etnolog in raziskovalec pri Znanstevnoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.
Z razstavo nameravamo predstaviti to ustno izročilo. Poled oddelka smo uredili tudi arhiv, ki ga bomo stalno dopolnjevali.

PRAVLJICE

V Reziji se je do današnjih dni ohranilo zanimivo ustno izročilo, ki ga sestavljajo pravljice, pripovedke, legende, ljudske pesmi in druga pričevanja.
Pravljice pripovedujejo o kraljih, princih in princesah. Nekatere so posvečene Dujaku, divjemu možu, in Dujačesi, njegovi ženi ter Dujačesici, njuni hčerki. Ta bitja živijo v gozdovih in govorijo svoj jezik, ki je nam nepoznan. Divja bitja ki se pogosto pojavlja v rezijanskih pravljicah je tudi Gardïnica, njeno ime izhaja iz pridevnika gärd, “grd”.
Druga pravljična bitja sta Dardej in Löl kutleć. Dardej je še danes omenjen, ker je prebivalcem Solbice pomagal, da niso izgubli pašnikov na Žrtu. Löla Kutlïća pa se spominjamo zaradi njegove moči.
Na Solbici poznamo pravljico o Kodkodeki, ki je zažgala hišo in s tem celo vas. Prav tako na Solbici je poznana tudi pravljica o knezu na Gradu.
Najbolj znana protagonista živaljskih pravljic sta lisica / lisïca in volk / uk. V nekaterih pravljicah nastopajo tudi druge živali: zajec / zec, petali / pitilen, pes / päs, mačka / tuca, medie / midvëd in številne druge.
Med ljudskimi pesmimi moramo omeniti pesmi Sveti sinti Lawdić in Linčica Turkinčica. Prva govori o tem, kako je kralj David iskal očeta, mater in brata v peklu in kako jih je rešil. V drugi pa nastopa kraj Matjaž, unǵarski kraj,  ki je iz turškega zapora zbežal s pomočjo Linčice Turkinčice, hčerke turškega sultana, ki je šla za njim in se poročila z njegovim tretjim sinom.
Zanimive so tudi pesmi posvečene Lepi Vidi, ki je v Reziji poznana z imenoma Lipa Lina oz. Lipa Wida. Podobno kot kralj Matjaž, ima tudi Lepa Vida ključno vlogo v slovenskem literarnem izročilu. V dolini so še danes zelo znane verske pesmi, kot sta Tičica Arlïčica in Sveti sint’Antunišeć.
Druge zgodbe pripovedujejo o neznanem, onostranstvu ter o življenju svetnikov, Jezusa in Sv. Petra.
Med ostalim izročilom izstopajo otroške pesmice, uganke, reki in zgodbe o realnem življenju.

Kaj je pravljica?

“Ljudske pripovedi so na raznih koncih slovenskega jezikovnega prostora ljudje različno poimenovali vsem pa je skupno to, da so isto ime uporabljali za vsako pripovedno zvrst. Takih vseobsežnih imen poznamo danes kar nekaj: basmi, kšihte, histórje, prájerce, pravce, právdalce, právice (Ter, Rezija), právlence, prípovesti, stórije, stórjice, vistórje – in morda še katero, kje skrito, ki šele čaka na zapis.
Literarna zgodovina in etnologija sta seveda že zdavnaj (vsaj za bratov Grimm, če ne že prej) poskrbela za ločitev na praljice / Märchen in povedke / Sagen – nato pa prešla k nadrobnejšemu, učenemu razmejevanju med zvrstimi, podzvrstimi ipd.” (Milko Matičetov, Zverinice iz Rezije [1973] 2014, str. 9)
(fotografije: Graphica)

PRIPOVEDOVALKE IN PRIPOVEDOVALCI

Pripovedovanje je bilo nekoč zelo razširjeno tudi v naši dolini. Po koncu napornega delovnega dne so se otroci in odrasli zbrali v hiši in prisluhnili zgodbam.


Vsaka vas se je ponašala z odličnimi pripovedovalkami in pripovedovalci, ki so z odlično govorno tehniko prenašali novim rodovom številne pravljice in zgodbe.
Na Solbici je bila najbolj znana pripovedovalka zagotovo Tina Wajtawa / Valentina Pielich, (1900 – 1984).


Mnoge pripovedovalke in pripovodevalci so povedali pravljice tudi raziskovalcem.

Umetnost pripovedovanja

Pri prenašanju ustnega izročila je zelo pomemben način, kako se zgodbe prenašajo. Številni pripovedovalci so dobesedno izstopali zaradi svojih pripovedovalskih sposobnosti.
Danes se je način pripovedovanja spremenil, saj pravljice otrokom predvsem prebirajo. Obstajajo pa nove oblike, s katerimi se lahko sodobni pripovedovalci izražajo. Razširjeni so festivali, ki so po vsem svetu posvečeni tej umetnosti. Od leta 1998 se v Sloveniji prireja Pripovedovalski festival Pravljice danes, katerega so se udeležile tudi pripovedovalke iz Rezije, ki so tam spregovorile tudi v rezijanščini.
Na svetovni ravni imamo Word storytelling day, ki vsako leto predstavlja tudi specifično temo.

PRAVLJICE DANES

Prisluhniti zgodbam in pravljicam je bilo in še vedno je del našega vsakdanjega življenja. Nekoč so bile za to zadolžene babice, danes pa imamo na voljo knjige in druge sodobne pripomočke.
Kulturno društvo “Rozajanski Dum” je leta 1998 objavilo knjigo Ta prawä pravicä od lisice od Reziä/La vera storia della volpe di Resia in leta 2004 publikaciji Ta mala Dujačesa/La ragazzina selvaggia in Raccontami una favola z besedili iz domačega ustnega izročila. Slednja publikacija je opremljena tudi s fotografijami starejših Rezijanov, ki jih je fotografirala Lorenzina Di Biasio Nadalawa.


V 70. letih 20. stoletja so na podlagi knjige Zverinice iz Rezije pripravili lutkovno oddajo, ki jo je predvajala slovenska nacionalna televizija.
V 90. letih 20. stoletja je društvo “Rozajanski Dum” prirejalo Teden pripovedk, ki se je dotikal različnih vasi v Reziji.
Leta 2011 je Gorska skupnost Humina, Železne in Kanalske doline izdala DVD Ta rozajanska lisica/Lisica ad Rezie/Rezijanska lisica/La volpe di Resia s tehniko animatix.
Od leta 2012 pa na Solbici prirejajo letno prireditev z besedili in risbami, ki temeljijo na lokalnem ustnem izročilu.

Od pravljic do storytellinga

V zadnjih letih se je uveljavil tudi angleški izraz “storytelling”, ki pomeni “umetnost pripovedovanja”. Če je bila nekoč ta umetnost posvečena zabavi, se danes uporablja tudi za promoviranje izdelkov oz. blagovnih znamk.
Vse to dokazuje, kako je ustno izročilo pomembno še danes.

RAZISKOVALCI IN IZVEDENCI S PODROČJA DEDIŠČINE USTNEGA IZROČILA

Že ob koncu 18. stoletja je po Reziji potoval poljski plemič in literat Jan Potocki in njegove opise teh krajev in ljudi sta objavila Jan Dobrowsky in Jernej Kopitar.

Leta 1841 pa sta zbirala folklorno in jezikovno izročilo v Reziji tudi Stanko Vraz in jezikoslovec Ismail Ivanovič Sreznjevskij. Po njegovem napotilu je te kraje leta 1872 prvič obiskal poljski jezikoslovec Jan Baudouin de Courtenay (1845 – 1929), ki je v Rezijo prišel še večkrat. Leta 1876 je v knjigi Rez’ja i Rez’jani objavil tudi primere rezijanskega ustnega izročila.
Strokovnjaka so zanimali predvsem jezikovni, kulturni in družbeni vidiki. Na osnovi poglobljenih študij je objavil več izredno pomembnih znanstvenih besedil, med drugim tudi delo Materiali dlja južnoslovjanskoj dialektologii i ètnografii I ( Sankt Peterburg 1895), kjer so zgodbe zapisane v številnih različicah rezijanščine in opremljene z nemškim prevodom. V tem delu nastopajo razni liki, kot so lisica, volk, kralj, princi in svetniki.
Velik doprinos k raziskovanju ljudskih pesmi in pripovedi je prispeval tudi profesor Pavle Merkù iz Trsta.
Strokovnjak, ki se je najbolj zanimal za rezijansko ustno izročilo, je bil slovenski folklorist akademik Milko Matičetov (1919-2014), eden najpomembnejših evropskih strokovnjakov s tega področja. Že v 50. letih minulega stoletja je začel zbirati, snemati in razvrščati na stotine pravljic, pripovedk, legend in zgodb za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani.
V Reziji je prvič začel zbirati pripovedno izročilo leta 1962 in odtlej se je stano vračal v te kraje. Objavil je številne študije in se je udeležil več mednarodnih posvetov, kjer je prikazal rezijansko kuturo mednarodnemu  znanstvenemu občinstvu. Med njegove najpomembnejše publikacije o Reziji uvrščamo zbirko ljudskih pesmi Rožice iz Rezije, ki je bila objavljena leta 1972, in knjigo Zverinice iz Rezije iz leta 1973, v kateri je zbral 60 pravljic, v katerih nastopajo divje živali. Kasneje je objavil še druga dela, med drugim tudi Tri botre lisičice.


Tik pred njegovo smrtjo pa je izšla še zbirka Fiabe resiane / Rezijanske pravljice / Pravice po rozajanskin s priloženim CD-jem, v kateri je prestavljenih šest rezijanskih pravljic, ki jih je posnel Milko Matičetov in ena Roberta Dapita.
Z ustnim izročilom se namreč že vrsto let ukvarja tudi furlanski jezikoslovec Roberto Dapit, ki poučuje na Univerzi v Vidmu, in še vedno opravlja raziskave na terenu, objavlja številne študije in sodeluje pri sestavi znanstvenih publikacij. Velja omeniti knjigo Aspetti di cultura resiana nei nomi di luogo 3. Bila / San Giorgio, Njïwa / Gniva anu Ravanca / Prato, v kateri so objavljena tudi besedila iz domačega ustnega izročila
Po njegovim mentorstvom je leta 2007 je absolventka Cristina Lorenzi iz Bile zagovarjala prvo diplomsko nalogo o rezijanskem ustnem izročilu na Univerzi v Vidmu.

Raziskovanje in razvrščanje pravljic

Brata Jacob Ludwig Karl (1785 – 1863) in Wilhelm Karl Grimm (1786 – 1859) sta tako s svojim delom, kot z zbirko pravljic Kinder- und Hausmärchen (1812, 1815) naredila velik premik v zgodovini zbiranja in raziskovanja pravljic.
Pomembne zbirke pravljic pa so nastale že mnogo pred njima, Svetovno znani ‘pravljičarji’ so Ginafrancesco Straparola (Le piacevoli notti 1550-53), Giambattista basile (Pentamerone 1673), Charles Perrault (Les Contes de ma mere l’Oie 1967) in Madame d’Aulnoy (Contes Nouveaux ou Les Fées à la Mode 1698).
Raziskovanje in širjenje pravljic v pisni obliki ter zbiranje ljudskega izročila se je razvilo zlasti v 19. stoletju.
Prvi, ki je znanstveno razvrstil pravljice, je bil Finec Antti Amatus Aarne (1867 – 1925), ki je leta 1910 objavil delo Verzeichnis der Märchentypen (“Tipologija pravljic”).
To prvo delo je razširil ameriški raziskovalec Stith Thompson (1885 – 1975), avtor publikacije Motif-Index in The types of Folktale.
Kasneje je nemški raziskovalec Hans-Jörg Uther (1944) dodatno obogatel ta sistem in zaradi tega se po teh treh znanstvenikih danes imenuje tudi mednarodni sistem razvrščanja pravljic: Sistem Aarne-Thompson-Uther (ATU).
V Italiji je bila prva znanstvena publikacija, ki razvršča pripovedno izročilo, objavljena leta 1975. Naslov knjige je Tradizioni orali non cantate – Primo inventario nazionale per tipi, motivi o argomenti.
Pravljice iz Rezije so vsebinsko razvrščene v knjigi Tipni indeks slovenskih ljudskih pravljic, ki ga je napisala Monika Kropej Telban  (2015).
Raziskovalci ljudskega pripovedništva so združeni v društvu International Society for Folk Narrative Research, ki je bilo ustanovljeno leta 1962 v Belgiji.

 

INFO:

Urnik: vsak dan od 10.00 do 13.00  in od 14.00 do 16.00 (zaprto za Bozic, Novoleto in Veliko noc)

Za inforamcije: 0433 53428, 338 2273613, 338 2583005.

Naslov: Via Udine, 11 Solbica/Stolvizza 33010 Rezija/Resia (Udine)

e-mail: muzej@rezija.com

∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼

Naš pärvi muzeo (1998 – 2016)

Trï lita döpö ka jë bila ǵana gorë asočacjun, lëta 1998, tu-w nin prefabrikato ta-za Wurbjaci, tu-w Bili, jë se nastavilo tö pärvë kazanjë od tih starih riči tu-w Reziji. Proǵët bil ga naredil ing. Marko Jagodic, ka an löpo pranaredil mësta ta-z nutra. Ziz asočacjunjo so pomagali ti mladi slavinski z Tärsta ano z Gurïce ka so bili paršle w Rezijo skuza Mladinski raziskovalni Tabor Rezija ’89. Une wkop ziz timi mladimi tu-w Reziji so dorivali tu-w malu časa nastavit kazanjë. Wsë isö jë wödil Andrej Furlan. 

 

 

 

Associazione Culturale Museo Della Gente Della Val Resia

Via Udine, 12 - 33010 Resia/Rezija (UD)
tel./fax. +39 0433 53428
e-mail: info@rezija.com
P.IVA: 02602880300 - C.F.: 93009830303