Rezija - Resia

Kultura in navade

Oral storytellers

Luigia Negro & Sandro Quaglia

 

Za razliko od preteklosti, ko so se bajke, pravljice, legende in miti o naši dolini pripovedovali le v domačem kontekstu, vam danes z veseljem dajemo priložnost, da jim prisluhnete v Muzeju rezijanskih ljudi.

 

Luigia Negro

 

»Pravljice so na svetu zato, da se poslušajo in pravijo naprej«

Milko Matičetov (1919 -2014)

Življenjepis

Rodila sem se leta 1965 na Solbici v Reziji.
Tako kot mnogi moji prijatelji sem živela mirno in srečno otroštvo in med številne prijetne spomine zagotovo lahko vključim babico in tete, ki so nam pripovedovale pravljice, v katerih sta vedno nastopala lisica in volk. Ta dva protagonista sta bila del mojega otroštva, ker so se njune zgodbe dogajale prav v naših krajih, v naši dolini. Tudi lisica in volk sta imela hišo in sta obdelovala njivo kot mi vsi. Tavala sta po gozdu in na točno določenih krajih, ki so nam znani, so se zgodili različni dogodki. Lisica je bila zvita in pripravljena na zmago za vsako ceno, volk pa ubog in zasmehovan, a vedno dober, zato ga je lisica izkoriščala.
Tako so tekla leta mojega otroštva, ko so v našo dolino začele prihajati tudi otroške knjige. Spominjam se, da je bila ena mojih prvih knjig, če ne kar prva, ki sem jo prebrala, tista o Piki nogavički. Knjigo mi je prinesla moja starejša sestra, ki je delala v mestu pri neki družini in jo je morda kupila ali so ji jo podarili. Če se prav spominjam, je bila naslovnica rdeča, prav tako tudi ilustracije.
Po končani obvezni šoli sem obiskovala tehnično šolo z jezikovno in turistično smerjo, zato sem lahko potovala po Italiji in Evropi. Ko sem obiskovala mesta, sem z veseljem šla v knjigarne in kot spominek sem nekoč svoji nečakinji, hčerki moje starejše sestre, prinesla knjigo pravljic v lokalnih jezikih.
Imam srečo, da lahko od leta 1987 delam v svoji dolini kot kulturna delavka (prej pri zadrugi Partecipazione e Sviluppo potem pri Zvezi slovenskih kulturnih društev), zato sem imela in imam veliko priložnosti za širjenje poznavanja lokalnega ustnega pripovednega izročila. Za to ima veliko zaslugo zlasti akademik in folklorist Milko Matičetov (1919-2014), ki sem ga imela tudi čast spoznati in ki je s svojim neumornim in strastnim delom usmeril našo pozornost v zanimanje za pravljice.
V zadnjih letih sem organizirala ali sodelovala pri različnih pobudah in večkrat sem imela priložnost pripovedovati naše pravljice. Sodelovala sem tudi pri snovanju knjig.
Kandidatura za nagrado ALMA za to mojo preprosto dejavnost me je zelo razveselila in me spodbuja, da nadaljujem po svoji poti.

 

Prireditve

Na področju valorizacije rezijanskih pravljic sem sodelovala in še sodelujem pri različnih pobudah, ki so bile organizirane predvsem v sklopu rezijanskega kulturnega društva Rozajanski dum in Muzeja rezijanskih ljudi.
Od leta 1993 do leta 1999 sem sodelovala pri organizaciji Tedna pravljic, ki je vsako leto avgusta potekal v različnih vaseh naše doline. Na teh dogodkih smo predstavljali predvsem domače pravljice. Nekatere sem tudi pripovedovala.
Od leta 2012 sodelujem z Muzejem rezijanskih ljudi in združenjem ViviStolvizza pri organizaciji dogodka Vas pripoveduje zgodbo, ki poteka vsako leto avgusta na Solbici. V te dogodke poskušamo vključevati predvsem otroke, ki jim posredujemo dediščino našega ustnega leposlovnega izročila.
Leta 2017 sem sodelovala pri postavitvi razstave Zverinice tu-w Reziji, ki je bila od oktobra 2017 do marca 2020 na ogled v Muzeju rezijanskih ljudi. Razstava je predstavila bajke, pravljice in legende iz naše doline ter njihove protagoniste: pravljičarje in njihovo umetnost pripovedovanja zgodb ter knjige in znanstvenike, ki preučujejo ustno izročilo ljudskega slovstva, zlasti akademika in folklorista Milka Matičetovega.
Od te zanimive razstave v muzeju ostaja oddelek s knjigami pravljic in znanstvenimi besedili. Tu obiskovalcem z veseljem pripovedujem pravljice. Predstavljamo tudi dela drugih pomembnih pravljičarjev, kot so Gianfrancesco Straparola, Giambattista Basile, Charles Perrault, brata Grimm; prav tako mednarodni klasifikacijski sistem pravljičnih motivov ATU in njihove avtorje ter dela znanstvenikov, ki preučujejo pravljice: Moniko Kropej Telban, Roberta Dapita, Mileno Milevo Blažić in Kasildo Bedenk.
Oktobra 2019 sem ob stoletnici rojstva Milka Matičetovega skrbela za promocijo dogodka in sodelovala pri organizaciji okrogle mize »Pravice z Rezije … kaku na naprëd? / Le favole della Val Resia … quale futuro?” Na tej okrogli mizi so sodelovali znanstveniki, ki se trenutno ukvarjajo z rezijanskim ustnim pripovednim izročilom.
S posebnim projektom, ki ga financira dežela Furlanija – Julijska krajina, načrtujemo 2021 izvedbo Festivala otroških knjig.

 

Slikanice

Leta 1998 sem sodelovala pri pripravi knjige Ta prawä pravicä od lisïca od Rezia / La vera storia della volpe di Resia, v kateri so predstavljeni različni dogodki o botri lisici in njenem spremljevalcu volku. To je bila prva slikanica, narejena v Reziji. Leta 2017 sem sodelovala pri ponatisu knjige, ki je izšla tudi v slovenski različici.
Leta 2003 sem sodelovala pri pripravi besedilnih delov za fotoknjigo Raccontami una favola. Ta knjiga poleg fotografskih upodobitev, ki jih je naredila Lorenzina Di Biasio, predstavlja zgodbe in življenjske spomine starejših domačinov.
Istega leta sem sodelovala pri pripravi druge slikanice z naslovom Ta mala dujačesa / La ragazzina selvaggia.
Leta 2020 sem sodelovala pri ustvarjanju knjige Dekle, ki je hotela rožico / Ta hćï, ki jë tëla rožico, ki jo je leta 1968 Tina Wajtawa (Valentina Pielich 1900-1984) povedala Milku Matičetovu. Pravljica predstavlja motiv lepotice in zveri. To je prva slikanica iz zbirke Rozajanske pravice. Zbirko izdaja Založba tržaškega tiska (ZTT-EST) v sodelovanju z Muzejem rezijanskih ljudi, z Inštitutom za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU in Oddelkom za jezike in književnosti, komunikacijo, izobraževanje in družbene vede Univerze v Vidmu.

Video

 

Sandro Quaglia

Življenjepis

Rodil sem se v Vidmu (it. Udine) leta 1977, s svojo ženo Erico in našimi otroki Simone, Nicolo in Arianno pa živim v Reziji, kjer govorimo v slovenskem narečju rezijanščini.
Od leta 1996 redno sodelujem z deželnim sedežem RAI za Furlanijo – Julijsko krajino (RAI FVG), predvsem s slovenskimi radijskimi sporedi. Pripravljam in vodim oddaje o življenju, zgodovini, kulturi in tradiciji avtohtone skupnosti v Reziji.
Od leta 1997 do 2001 sem po naročilu občine Rezija poučeval rezijansko narečje, kulturo in navade v nižji srednji šoli v Reziji.
Od leta 1998 do 2007 sem kot uslužbenec upravnega organa Naravnega Parka Julijsko Predgorje s sedežem v Reziji sodeloval pri promocijskih dejavnostih parka.
Leta 2005 sem v imenu Deželnega kataloškega in restavratorskega centra uredil zbirko kataloških kart BDM za gradivo muzeja brusačev v Reziji.
Od leta 2006 do 2010 sem vodil občinski zgodovinski arhiv.
Leta 2007 sem bil soustanovitelj podjetja “L’Eco delle Giulie snc”, katerega direktor sem bil do leta 2010, od tega leta naprej pa sodelujem pri oblikovanju katoliškega petnajstdnevnika slovenske manjšine v Videmski pokrajni Dom, v katerem skrbim za prostor, namenjen Reziji.

Od leta 2010 delam kot kustos v Muzeju rezijanskih ljudi, od istega leta pa sem tudi član izvršnega obora Sveta slovenskih organizacij, ene od dveh krovnih organizacij slovenske manjšine v Italiji.
Od leta 2015 sem predsednik rezijanskega kulturnega društva Rozajanski Dum, od leta 2016 pa sem član upravnega odbora Inštituta za slovensko kulturo.
Kot kustos muzeja se posvečam negi, varnosti, upravljanju in izboljšanju zbirk, ki so mi zaupane. Z muzejsko strukturo se ukvarjam s posebno pozornostjo do etnografije, arheologije in zgodovine skupnosti, v kateri živim in ​​delujem. Zbiram, naročam, shranjujem in razstavljam dela ali predmete zgodovinskega, umetniškega, znanstvenega ali etničnega pomena.
Ob tem pripravljam programe za širjenje dediščine, ki jo hranimo v muzeju – predvsem s pripravo razstav in pripadajočih katalogov, organizacijo dogodkov, ciljno usmerjenimi pobudami, izobraževalnimi in vodenimi potmi ter urejanjem publikacij o zgodovini rezijanske doline.

V tem sklopu in pri svojem delu posebno pozornost namenjam ustni pripovedni dediščini rezijanske tradicije. Kot otrok sem imel priložnost biti v stiku s številnimi starejšimi ljudmi v domači vasi Solbica, zlasti z babico in teto, ki sta mi, kot je bilo v navadi v naših krajih, pripovedovali, kar sta se naučili od najstarejših. V naši skupnosti je prenos znanja stoletja potekal na tak način.
Predvsem legende, ki jih danes uporabljam kot dopolnilni vir, so me skupaj s pisnimi viri za zgodovinske in antropološke raziskave rezijanske doline in njenih prebivalcev vedno navduševale.

Poleg tega, da to bogastvo predajam svojim otrokom, v zadnjih letih prispevam k prenosu teh legend in drugih zgodb mlajšim generacijam tudi prek radijskih oddaj, na izobraževalnih delavnicah in obiskih, ki jih predlaga muzej, za katerega delam, pa tudi na dogodkih ali prek video posnetkov, s katerimi skrbimo za ohranjanje tega vidika nesnovne kulturne dediščine naše doline.

 

Associazione Culturale Museo Della Gente Della Val Resia

Via Udine, 12 - 33010 Resia/Rezija (UD)
tel./fax. +39 0433 53428
e-mail: info@rezija.com
P.IVA: 02602880300 - C.F.: 93009830303